moje ime je Riko Novak. Pri svojih "delno zrelih" letih (28-ih letih) sem se odločil za svet "resnega športa". Velikokrat se vprašam zakaj ravno zdaj in zakaj nasploh? Odgovor na to vprašanje pa težje podam oziroma ga najdem. Dolgo časa sem v življenju iskal notranji mir in izpolnitev tukajšnjega obstoja. Tek, treniranje in vsakodnevno iskanje telesnih meja ter zmožnosti so mi podali odgovore ter me usmerili v ta šport, da sem se ga lotim z vsem srcem.
Kontakt:
- najlažje me boste kontaktirali preko teh kontaktnih obrazcev na tej spletni strani (blogu);
- ali tako, da se pridružite kot "spremljevalec" blogu (na desni strani spletne strani);
- ali preko e-naslova: novak.riko@gmail.com
Podati odgovor na vprašanje zakaj ravno zdaj je veliko lažje, kot pa zakaj nasploh. Po končani osnovni šoli sem se podal na klasično gimnazijo, kjer sem si pridobival srednješolsko znanje ter preživljal mladostniška leta. Mirne vesti lahko rečem, da mora biti glava tekača mirna, strogo ciljno naravnana in predvsem, kar je pa najbolj pomembno, da si želi doseči zastavljeni cilj in se ob tem številnim (številnim, številnim) rečem tudi odpove. Iz tega razloga menim, da bi vsakršna časovno predhodna odločitev bila morebiti prehitra ali ne bi obrodila teh sadov, ki jih žanjem trenutno. Lahko se pa tudi motim. Vsekakor pa je potrebno poudariti, da so vsi svetovni športniki, ki so v samem vrhu, zelo močne in zrele ter predvsem inteligentne osebnosti.
Drugi pomembni odgovor na vprašanje zakaj ravno zdaj, pa je tudi študij. Resen tekač mora zelo veliko misli oziroma psihične moči posvetiti razmišljanju, organizaciji, počitku, itd. celotnega dneva, da se optimalno pripravi na treninge, nenazadnje tudi na prehrano in počitek. Iz tega razloga tudi dvomim, da bi uspel uspešno ali pa vsaj v kratkem roku zaključiti fakulteto ter vso nadaljnje podiplomsko izobraževanje.
Tretji pomembni odgovor na vprašanje zakaj ravno zdaj, pa lahko iščem tudi v poteku svojega življenja ter neljubi življenjski izkušnji. Vsekakor pa po tej izkušnji, ki me je pripeljala na pot (po mojih ugotovitvah vsaj glasnejšega iskanja smisla življenja ter našega obstoja - načeloma ga iščemo vsi, vprašanje je le, kako glasen je ta notranji vodnik pri tem iskanju), sem pričel iskati popolno notranje ravnovesje ter mir. Težko je opisati občutek popolne svobode na daljšem teku, ki ni naporen (strokovno bi temu rekli, da ni tempo tek). Popolna svoboda telesa in uma, ki ni (vsaj za tisti čas) zaobjet v kapitalistično-materialnem svetu, polnem zavisti in podtikanja polen.
Rad pa bi podal splošno ugotovitev in sicer, da vsak, ki se želi podati v resni šport in se čuti zrelega, naj to stori čim prej (mislim glede let). Z leti človek postaja (sicer bolj ciljno ozaveščen), ampak je vedno težje držati korak z mladimi. Prav tako je ključnega pomena posluh pri starših za to odločitev ter 120 % podpora vseh, predvsem pa samega sebe, da preide človek najastniško-mladostniška leta z jasnim športnim ciljem, ki ga ves čas zasleduje.
V današnjem času je tudi zelo pomembna izobrazba, zato je tudi ključnega pomena, da se uspešno zaključi srednja šola ter nato vpiše na želeno fakulteto. To govorim predvsem za vidike atletike-teka, ker je pot v sam vrh svetovne atletike dokaj težka ter naporna. Po končani športni karieri pa je zelo dobrodošla ("dobra") izobrazba. S končano fakulteto ter izpolnjeno željo po športnem življenju je vsekakor po zaključku športne kariere lažje dobiti delo, kot pa brez. Iz tega razloga je moje mnenje, da je zelo dobro, da resni športniki usmerijo svoje misli ter energijo tudi v knjige.
Z tekom nasploh ("malo bolj resnim") sem se seznanil že dokaj hitro, saj sem pri 7 letih že začel s skupinskimi "atletsko-nogometnimi" vadbami. Takrat vsekakor nekemu 7 letniku še ni najbolj jasno, zakaj to ravno počne in kakšen je namen tega. Že v osnovni šoli pa sem ves čas pri športnih aktivnostih spoznaval, da je moje telo dokaj "trpežno" in vzdržljivo ter da lahko (npr. pri športni vzgoji) veliko dlje in hitreje tečem kot večina sošolcev. Ta opažanja so se nato še potrjevala, ko sem pri 15 letih pričel trenirati nogomet. Tam sem vztrajal cela 3 leta. Ampak pri večini vzdržljivostnih treningov sem bil mnogo hitrejši kot večina kolegov. Še posebej je do izraza prišla moja vdržljivost, ko smo vsak ponedeljek imeli t.i. "Cooperjev test", ki je bil razdeljen v 2 skupini. Odtekel sem v obeh skupinah, brez večjega napora in tudi v obeh s občutno prednostjo zmagal. Moram pa poudariti, da ne bo kdo mislil, da ostali kolegi niso bili dobro kondicijsko pripravljeni. V našem tedanjem klubu (NK Železničar in tudi v naslednjem klubu NK Maribor) je igralo tedaj večina slovenskih mladih reprezentatnov, ki so bili tudi zelo dobro kondicijsko pripravljeni. Tekom osnovnega ter srednješolskega izobraževanja sem se tudi udeleževal nekaterih šolskih tekov, kjer sem prav tako blestel, ampak moje notranje prepričanje tedaj ni bilo usmerjeno v atletiko, ampak v šolo (nekoliko manj), zabavoin nogomet, kjer smo vsi sanjali, da bomo bili nekdaj veliki nogometaši. Prvo resno zmago v resni konkurenci sem dosegel pri 18 letih, ko sem se vpisal na Fakulteto za šport, kjer je kot pogoj, da vsak bodoči študent opravi test sposobnosti (plavanje, tek, šprint, koordinacija, skok v daljino, vesa). Načeloma je bilo rečeno, da če nekdo absolutno zmaga v eni izmed kategorij, je nato avtomatsko sprejet. Takrat sem se resno pripravljal (brez kakšnega strokovnega nadzora) za tekaško preizkušnjo in tudi z veliko prednostjo zmagal. Moram pa poudariti, da sem imel srečo v nesreči in sicer, da je ravno takrat bil v moji skupini mlad atlet, ki se je prav tako zelo resno lotil tistega dne tekaške preizkušnje in diktiral dober tempo. Po tem dogodku je bila moja tekaška pot v zatišju, vse do leta 2009, ko sva se s kolegom udeležila tradicionalnega 29. teka treh src oziroma Radencev. Pred tem sem se 7 let "dobro kalil" in redil v fitnesu, ker sem bil pred tem celo življenje precej suh, ampak z veliko telesne moči. Svojo tekaško pot sem tako pričel z 99 kilogrami več ali manj čiste mišične mase (v tistem letu sem se ravno resno pričel pripravljati, da bi se udeležil kakšnega "fitnes dogodka oziroma prireditve"). Kolega me je konec aprila povabil, če grem z njim na ta tek v Radence. Po dolgem premisleku sem se nato odločil, da bom sprejel izziv. Do tedaj se tega teka še nisem udeležil. Na tem mestu moram poudariti (sedaj mi je kar malo nerodno), da sem tistega leta štartal seveda na zmago. Prvih nekaj km mi je to celo uspevalo. Ampak, da ne pretiravam, po 5km ni več šlo :-). Tistega dne sem preživljal najhujše muke svojega življenja. Da skrajšam svojo zgodbo. Po dolgem sprehodu me je na 19 km pobral rešilec, ker sem se držal ograje. Krč (hkrati) sem imel v sprednjem delu noge in zadnjem, tako da je nisem mogel ne skrčiti in ne zravnati. "Prebudil" sem se v šotoru na cilju. Takrat sem se odločil, da mene pa že ne bo tek tako izčrpal in "tepel". Rekel sem si, da se bom vrnil ter enkrat to traso tudi zmagal...
Po tem dogodku sem pričel z treningi, ki sem si jih najprej sam oblikoval. Udeleževal sem se nekaj rekreativnih tekov, kjer sem več ali manj vedno osvajal prva tri mesta. Nato sem malo napel ušesa in od vsakega nekaj metod treninga "pobral" ter vključil v svoj osnovni program. Moja pot se je tisto leto nadaljevala do ljubljanskega maratona. Prav tako se je tam odvijala zelo zanimiva, kot v Radencih, zgodba, ki pa je ne bom razpleta. Potrebno je še samo poudariti ključni dogodek, da sem se podal v resno atletiko in sicer, klic 28.10.2009 ob 10.48. Klic se je pričel z besedami: "V ponedeljek ob 15.00 na stadionu Poljane v Mariboru". Čeprav mi tisti trenutek ni bilo nič jasno (kdo, kako, zakaj, koga želite, itd.), je bil to ključni dogodek, da sem pričel z resno atletiko ter spoznal svojega vodnika na tej poti - trenerja gospoda Bojana Ogrinca.
Podajam nekaj svojih dosedanjih skromnih uspehov:
USPEHI v letu 2011
1. mesto - 26. Memorial Bruno Marchi - 3.000m, Gorizia (IT)1. mesto - kvalifikacije APS - 5.000m, Celje
2. mesto - DP v polmaratonu, Radenci
2. mesto - mednarodni miting VN Vzajemne - 3.000m, Maribor
4. mesto - DP v dolgih tekih - 10.000m, Domžale
5. mesto - ekipno DP - 3.000m, Ljubljana
6. mesto - finale APS - 3.000m, Celje
7. mesto - finale - 5.000m, Celje
12. mesto - mednarodna atletska liga - 1.500m, Velenje
USPEHI v letu 2010
1. mesto - zimski kros - 10.000m - Velenje4. mesto - DP v cestnih tekih - 10.000m, Slovenj Gradec
9. mesto - DP v polmaratonu - Ljubljana
USPEHI v letu 2009
3. mesto - DP v cestnih tekih - 10.000m, Murska SobotaOSEBNI REKORDI
polmaraton - 1:12:19
10000m - 32:01
5000m - 15:20
3000m - 8:40
1500m - 4:04.21
3000m dvorana - 9:23
1500m dvorana - 4:21
Trener: Bojan Ogrinc
Več o osebnih "aktualnih" rekordih: RIKO NOVAK OSEBNI REKORDI
