Vsekakor je ključnega pomena za odločite za šport notranja motivacija. Na pori resnejšega športa pa je še samovzpodbujanje toliko večjega pomena. Na poti vsakega športnika pride do vzponov in padcev. Lahko bi celo tako rekel, da je na športni poti manj "vzponov" in lepih trenutkov, kot pa trdega dela, garanja, samopremagovanja ter "porazov". Iz tega razloga se je potrebno veseliti vsakega uspeha, ga vgraditi v celotni potek razvoja kot izhodiščno stopničko in od te točke dalje graditi. Iz tega razloga menim, da so vse zmage (ali zmage na tekmi ali le zmaga nad samim seboj) ključnega razloga za notranjo samomotivacijo ter nadaljnje trdo delo.
Za ta zavihek sem se odločil, ker sem želel napisati nekaj globjih besed, zakaj sem se odločil za tek, zakaj me to tako žene naprej in kaj ob tem občutim, ampak je te besede dokaj težko napisati. Velikorat se vprašam, če se nisem pri mojih letih odločil za resni šport zato, ker si želim še na vse preteke ohraniti "mladost", se izogniti morebitni življenjski odgovornosti ter nekemu "ustaljenemu" resnemu delu (pisarna, ali svoje podjetje, itd.). Po drugi strani pa sem vedno želel tekati po planjavah, občutiti to notranjo svobodo in nenehno premagovati sebe. Iz tega se nato tudi črpa notranja motivacija, ki me iz dneva v dan žene naprej. Veliko ljudi me vpraša, kaj dejansko vidim v tem, ampak (če odštejemo, da te šport nekako omami in želiš vedno več), mi je ta občutek, da želim premagati samega sebe največji motiv za tek. Morda na tak način zamujam veliko drugih življenjskih priložnosti oziroma dogodkov, ampak ... Težko je vedeti kaj je prava pot. Menim, da se je preprosto potrebno prepustiti toku.
Menim, da je potrebno notranjo energijo vedno imeti pozitivno naravnano. Na tak način se lahko nato premagujejo številne barjere. Vsekakor pa se strinjam, da je ali na treningih ali na tekmah pogosto kriza oziroma pride do tiste kritične točke, ko že pomislimo "pa za koga to počnem; čemu mi je to potrebno; zakaj se nekaj mučim; itd.". To so takšne točke, na katerih se vidi, kdo je prepričan v sebe, kdo resni šport počne iz srca, komu to res veliko pomeni, kdo je pripravljem premagati sebe, kdo ima močno samomotivacijo, itd.
Velika mera pozitivne energije, velila velika lastna želja po samopremagovanju ter "uspehu" (da ne bo pomote - to ni uspeh v materialističnem pogledu, ali uspeh, da je potrebno druge premagati, se pravi rivaliteta - gre zgolj za notranje zadovoljevanje samega sebe ter tak način lastnega uspeha).
Vsi, ki se želite uvarjati z rekreativnim športom ali celo resnim športom menim, da je prva stopnja velika želja v srcu, biti pripravljem premagati marsikatero začetno barjerjo ter tako utrditi začetne stopničke za nadaljnjo gradnjo ter notranji uspeh. Prav tako je potrebno biti psihično močen. Včasih ni samo dovolj, da si boljše natreniran od drugih, če "glava" ne sodeluje na tekmi ali treningu. Na vsaki tekmi pride do točke preloma oziroma tistega dela tekme, ko odloča med "zmagovalcem" ter "zasledovalci". Na tem mestu je zelo pomembna lastna kontrola ter samomotivacija.
Kot rečeno menim, da je potrebno to točko ter samomitivacijo, predvsem veliko notranjo željo poiskati ter najti v sebi. To je nato pomemben gradnik za nadaljnje delo.
